This website is using cookies

We use cookies to ensure that we give you the best experience on our website. If you continue without changing your settings, we'll assume that you are happy to receive all cookies on this website. 

Glavan, Polona: Éjszaka Európában (részlet) (Noč v Evropi (detail) in Hungarian)

Portre of Glavan, Polona

Noč v Evropi (detail) (Sloven)

Prvič
 
V sredo, je pomislila Andrinne.  Umrla bom neke srede. Bila je sreda in nič ni bilo prav. V kampu  so bili pozni. Avtobus  je bil pozen.  Podzemeljska  je bila pozna.  Vse je bilo pozno in onadva sta morala priti pravočasno. Morala je teči. Ni se ji ljubilo teči.
»Kje  sva?«  je  zahropla v  miren,  razgret  avgustovski večer.
»Blizu,« je navrgel  Christian, ne da bi se ozrl. Pariz je kljub mraku, ki se je spustil čezenj, puhtel iz vsake razpoke v asfaltu.  Ljudje so se premikali  počasi, tako  se je vsaj zdelo iz njune  zadihane, bežeče perspektive.  Andrinne  je stisnila zobe in se zgrabila  za debele naramnice nahrbtnika. Pot ji je lil po čelu in ji od obrvi pronical  proti vekam.
Izprožila je jezik. Zrak  je imel slan, škripajoč  okus.
»Koliko  še?« je zasopla  in pomislila,  prekleto,  če spet reče za naslednjim  vogalom, se ne premaknem niti koraka več. Natikače je imela mokre, slutila je žulje, ki jih bo preštevala v Amsterdamu. V Amsterdamu. Če sploh.
Christian ni rekel ničesar.  Njegov hrbet  je ritmično  poskakoval  pred njo. Bil je vsega dva metra stran,  vendar  se je zdelo, da ga nikoli ne bo mogla doseči.
»Jebemti,  koliko  še?« je zavpila.  »A bi mi povedal,  prosim?«
»Tam  sva, če ti rečem,«  je zarenčal  Christian. »Minutko, dve. Če misliš težiti, bova itak zamudila.«
Andrinne  je stisnila zobe.
»A sploh morava  v ta prekleti Amsterdam?« je zaječala.
»Pa saj bi lahko še malo ostala tukaj.  Tako ali tako imava čas.«
Christian se je na kratko ozrl čez ramo.
 »Tako ali  tako sva  bila  predolgo v tem  zajebanem mestu,«  je zavpil. »Dva dni več, kot  sva mislila, če se še spomniš. In to na tvojo ekskluzivno  željo. Mislim …«
Zajel je sapo. Hiše so se počasi pomikale  mimo. Prepočasi.
»Mislim, kaj  pa je sploh  takega  tukaj?  Predrago,  prevroče in prenatrpano. Japoncev, kot bi jih naklel. Arogantni  domačini,  pivo  brez  okusa,  kamp  pa  nikakršen. Mislim, sanjsko.«
Andrinne se mu je spačila za hrbtom.
»Hvalabogu, da niso namesto  Japoncev  Norvežani,« je siknila na robu  zmogljivosti.  »V tem primeru  bi se pa res rade volje spravila  drugam.«
Christian jo je s težavo preslišal  in pogledal  na uro.  Še dve minuti do vlaka.
»Kje je zdaj ta tvoja postaja?« je zaječala Andrinne.  »Že sto let je za prvim vogalom.«
»Daj,  zaveži!« je planil  Christian. »A sem jaz kriv,  da podzemeljske  zamujajo?  Pritožuj  se Chiracu,  ne pa meni, ljubica.«
Andrinne  je odprla  usta,  vendar  ji je vročina  prilepila jezik nekam  na nebo.  Za to bo še čas. Celo noč, kjerkoli bo že ta minila. Če ne bo prej umrla,  je pomislila.  Pravzaprav jo je čudilo, da je zdržala do tu.
Potem se je le prikazala Gare du Nord.  Tiho je planila izza hiš, siva, ogromna, preluknjana s stekleno  kupolo, v kateri so se bleščale luči uličnih svetilk. Christian je pogra- bil Andrinne  za roko  in stekla sta mimo nagnetenih avtomobilov,  beračev, ki so postopali naokrog, in muslimank, ki so prevažale  majhne  temnooke otroke na vozičkih  za prtljago. Vlak je stal na peronu  in nanj so se vzpenjali zadnji potniki  v kratkih hlačah  in natikačih, skoraj  brez izjeme otovorjeni z ogromnimi nahrbtniki. Tekla sta mimo peronov,  še pol minute,  petnajst  sekund,  Andrinne  so klecale noge, po hrbtu  ji je lezla vlaga in njeni gležnji so se zdeli kot kroglični  ležaji, ki v ritmu  na robu  zmogljivosti ponavljajo  zdrži, zdrži, zdrži. Sovražim Amsterdam, je še utegnila pomisliti in potem sta bila tam. Na srečo. Christian jo je porinil na vlak, ko se je ta že premikal, in se zadnji hip ujel za ograjo ob stopnicah.
Andrinne  se je zrušila  na tla ob vratih  in v velikih zamahih lovila sapo. Pljuča, je pomislila, kje zaboga sem izgubila pljuča.  Srce ji je butalo  ob rebra,  kot da ji jih bo vsak  hip  zlomilo  in se iztrgalo  ter  odfrčalo  po  hodniku med kupeji.  Ukradli  mi ga bodo,  je pomislila in se uspela nasmehniti. Od  stopal  ji je v gležnje kljuvajoče  pritisnila bolečina.  Christian je sedel na nahrbtnik in z iztegnjenimi rokami  omahnil  nad  stopala,  ki so jih vklepale umazane bele allstarke.  Steklenica, je pomislila,  izgubil je steklenico. Roke so se ji zatresle v paniki. Gotovo  je izgubil steklenico, enkrat  med tekom mu je padla iz stranskega  žepa in se zakotalila med cigaretne ogorke pod robnikom in voda je ostala tam, na pol izhlapela,  onadva  pa bosta umrla od žeje med vožnjo v prekleti  Amsterdam. Pogledala  je proti Christianu.
»Steklenica,«  je zahropla. »Voda.«
Christian je napol  dvignil glavo. Pokimal  je. Zatipal je po stranskem žepu nahrbtnika, odpel zadrgo  in iz nje potegnil skoraj polno steklenico Eviana. Andrinne mu jo je izpulila iz rok in se sama vase zarežala od olajšanja. Pila je v kratkih, še vedno zadihanih požirkih.  Voda ji je kapljala z brade  in ji zmočila majico  v višini prsi. Odložila  je steklenico in jo podala  Christianu.
»Vodo imava,«  je rekla in se poskusila  nasmehniti. »Bo že kako,  ne?«
Giordano je plosko  prislonil  lakti  na steklo  in povesil čelo med  komolce,  da  se je mehko  dotaknilo s prstnimi odtisi  potiskane površine.  Vlak iz Marseilla  je bil prašen in poten, klimatizacija, kot da ni prodrla tja, kjer bi jo najbolj potrebovali, med puhteče,  težko dihanje  backpackerjev, trebušastih, premočenih starcev in njihovih  zgubanih žena, ki so plašno stiskale plastične vrečke k nogam. Tukaj je bilo na srečo drugače.  Pariška predmestja so bežeče osvetljevala  topel  mrak  in daljava  je kazala,  da  bo  zdaj zdaj spet začela zbujati  upanje.  To  je bila  končno  njena edina naloga.  Upanje. Še pred urami je namesto  tega ležal brezup,  nepremičnost toge vročine, ki je za hišami, kamor se je izgubljala železnica, gradila zid, ki ga najbrž nikoli ne bo mogoče  prebiti.  Tam  je Giordano zaprl  oči in sklonil glavo,  pred  zidom,  ki je bil prvi  korak  prisilne  pozabe. Nekaj obrednega je bilo v tem, v temi, ki si jo je kljub belemu, razbarvanemu soncu poskušal  zgostiti za vekami in iz katere  so igrivo, skoraj  otroško stopili Azrini ozki gležnji. Azra z ozkimi gležnji in ožganimi rameni.  Za zidom. Tam nekje. Azurna,  kot jo je prekrstil  pri sebi, velika kot južno  nebo  in skrivnostna kot  Sibirija, čeprav  je nekaj  o njej vedel, vsaj tisto  najpomembnejše. Ne  smeš, Gio.  Ne smeva.  Takrat je bil Marseille  velika,  žareča  resničnost, za katero  ni ležalo nič, resničnost, tlakovana z umazanim asfaltom,  po katerem  so drsali mornarji in se s privajeno vihravostjo ozirali za dekleti.  Gio.  Ne  smeva.  Ko je izrekla, ji je na dnu glasu zatrepetala bolečina,  kradoma se je ozirala  okrog  sebe, okrog  njiju, bolečina,  ki jo je verjetno prinesla  še od doma,  iz majhne  vasice v bosanskih planinah,  ki je že tri leta ni bilo več. Za oknom  je mrak  drsel v jasno  modro  temo.  Pariško  modra,  je pomislil  Giordano,  najbrž  je to  to.  Zamolkli odtenki  severa,  ki skuša  z resnobnostjo prevpiti  radoživost juga, vonje, barve,  azur.
Azur.  Stresel je z glavo.  Diego  bi se potrkal po  čelu, če bi zinil samo besedico, in Simone bi na obraz dobil tisti pregovorno nejeverni izraz. Ljubezen … čakaj malo,  platonska? Pa iz katerega časa si ušel, stari, iz srednjega veka? V Amsterdamu uživata ko bog, lahko  si ju je predstavljal, iz postelje se prestavita naravnost v najbližji kofišop in od tam v Red Light District  pritiskat nosove na debelo šipo, katerokoli, Diego je gotovo  podrl polovico žensk v hostlu in Simone je šel pogledat  hišo Anne Frank,  iz dolžnosti, ker je bil njegov ded Žid. Pa ti, Gio, kaj si počel? Nič, gledal sem ladje. Aja, ladje. Zmeraj  si bil malo čudaka,  stari. In Azra bi se zasmejala, v svojem žalostnem, vijugastem jeziku bi se prijela  za ramena,  ožgana  ramena,  postavila bi predenj  sedmi café au lait in on bi ji nagonsko poškilil proti izrezu in ona bi se zasmejala z rameni kot takrat, ko je potem  rekel, pravzaprav sem tukaj  zabil celo popoldne samo zato, ker bi se rad malo pogovarjal  s tabo.
Zbudil  ga je zvok drsnih vrat, ki so tlesknila ob podboj.
Giordano se je sunkovito ozrl, kot bi ga zalotili pri nečem prepovedanem. Kot bi ga zalotil on, je še utegnil pomisliti. Potem je pod stopali začutil resničnost. Bil je za zidom, na vlaku za Amsterdam. Dobil je družbo. Tako je vsaj kazalo. Pri vratih  je stal svetlolas,  kratko ostrižen  par.  Bila sta prepotena, obuta  v opanke,  pordelih,  sonca očitno nevajenih obrazov.  Nekje od zgoraj, je ocenil Giordano. Tudi če ne bi imela nahrbtnikov, ne bi mogla biti nič drugega kot
študenta z nekaj potovalnimi čeki in interrailko v žepu.
»Je prosto?« je z oglatim naglasom  vprašalo  dekle. Bila je potegnjena in suhljata. Bela majica se ji je lepila po ramenih.
Giordano je pogledal  nahrbtnik, ki  mu  je gnezdil  na polici nad glavo. Prikimal  je. Punca se je nasmehnila, pri čemer so njene prosojno sive oči utrujeno poblisnile.  Fant je pokimal  proti Giordanu in sunil nahrbtnik z ramen.  Giordano je ponovno prikimal,  zatipal  po žepu za cigaretami in stopil na hodnik.
Andrinne  se je z zadovoljnim  vzdihom razlezla po sedežu. Vlak je drvel po zatemnjeni  ravnini  že s polno  hitrostjo in njegovo gibanje je dajalo varen, vibrirajoč  vtis udobja.  Pogledala  je skozi vrata  kupeja  na hodnik. Nikogar ni bilo, niti zvoka. Glasno ameriško čebljanje in široka, raskava španska pesem sta ostala zaprta za vrati drugih kupejev.  Andrinne  je brcnila  opanke  z nog  in raztegnila hrbet.  Pogledala je proti Christianu, ki je natančno nameščal svoj nahrbtnik na polico.  Mišice pod robom  kratkih hlač je imel napete kot struna.  Andrinne  je začutila  sunek ponosa,  majhne  nečimrnosti, ki ji je razlezla ustnice v nasmeh.
»Pusti to,« je rekla. »Saj ne bo padel dol.«
»Varnostni ukrepi,«  je razložil Christian, ne da bi snel pogled z nahrbtnika. »Saj veš, kako  je s tem. Nočni  vlaki in to.«
»Pa saj ti menda  ne bo nihče ukradel  enega navadnega nahrbtnika,« je rekla Andrinne.  »Komu se pa da prenašati kaj takega naokrog. Vtakni si denarnico za pas, pa bo.«
»Tukaj  je drugače,«  je odvrnil Christian. »Vse živo kradejo. Kar spomni se, kako je bilo s Kjetilom.«
»Kjetil je idiot,«  je puhnila  Andrinne.  »Slep kot krt. Po mojem  so mu prekleto  stvar  sunili z ramen,  pa je opazil šele naslednje jutro.«
»Bolje preprečiti  kot zdraviti,« je rekel Christian, ne da bi prekinil z opravilom.
»A to je tudi rekel Kjetil?«
»Ne, Hipokrat. Ali kdo je že bil.« Andrinne  se je zasmejala.
 »Saj sva dva,«  je rekla.  »Bova že kako.  Če ti ukradejo nahrbtnik, boš pač nosil moje obleke.  V Amsterdamu pa to ja ni nič takega,  ne?«
Christian se  je  nasmehnil, prvič,  odkar   sta  zapustila kamp  v Bulonjskem  gozdu.  Izpod  čela je pogledal  k Andrinne.
»Tisto  pikčasto  kiklo ti sicer rad slačim,«  je rekel.
»Ampak  oblekel je potem vseeno ne bi.« Andrinne  se je žuboreče zasmejala.
»Mi ne bi privoščil tega? Da ti jo enkrat  še sama potegnem dol?«
Christian je izpustil nahrbtnik, si obrisal dlani v hlače in sedel poleg nje. Objel jo je čez ramena.  Mimo  okna  se je negibno pretakala noč.
»Kdaj bova v Amsterdamu?« je vprašal.  »Ob šestih, pol sedmih? «
»Malo  pozneje,«  je rekla Andrinne.  »Mislim,  da okrog sedmih.«
»Devet ur,« je zamomljal  Christian. »Kar nekaj. Mogoče se bova pa lahko  celo naspala.«
Andrinne  se je presedla po sedežu. S hrbtom roke je pobožala Christiana po licu.
»Saj Pariz le ni bil tako  slab, ne?« je rekla  z znižanim glasom. »Konec koncev sva se imela zelo v redu.«
Upanje ji je na koncu malce privzdignilo  glas. Christian je počasi prikimal.
»Louvre je bil predrag,« je rekel, »in Eifflov stolp je definitivno  precenjen.  Latinska   četrt  je  komercialna do amena.  Ampak drugače  je pa okej.«
»Samo da je okej,« je vzdihnila Andrinne.  »Sicer pa, kaj misliva početi v Amsterdamu?«
»Najti  prenočišče,« je predlagal  Christian. »To bo še najteže od vsega.«
 »Ma,  pusti  to,«  ga je zavrnila  Andrinne.  »Tehnika ne šteje. Mislim, potem – ko bova enkrat  tam, zares tam.«
»Poiskala  bova  trgovino  in si kupila  kaj za zajtrk,« je rekel Christian. »Lačen bom  kot  zmaj. Mogoče  bi šla pa kar v najbližji McDonald’s, kaj praviš? Na vsaki postaji imajo kakšnega.«
»Ne zajebavaj,«  je rekla Andrinne.  »A si rinil v Amsterdam zato, da bi jedel?«
Vrata kupeja so zacvilila. Giordano je vstopil obotavljivo, skoraj plašno.  Andrinne in Christian sta se naenkrat ozrla proti njemu. Andrinne se je nagonsko nasmehnila. Giordano ji je vrnil nasmeh.
Opazoval ju je s kotičkom očesa, kako pokončno sedita drug ob drugem. Trema in neudobnost ob prihodu tretjega,  to  bi  vedel  vsak,  četudi  ni  nikoli  študiral   psihologije. Skandinavca, definitivno sta bila Skandinavca, Šveda, Danca, Norvežana. Njihovih  smešnih, poskakujočih jezikov tako  ali tako  ni ločil. Pa saj tam  zgoraj sploh ne govorijo,  je enkrat  rekla  Lucia, nekje pred  faksom  ali katedralo ali kjerkoli je že bilo, poletje pred tem je bila na Švedskem in stalno  je govorila o tem, ne govorijo,  Gio, si predstavljaš, samo hodijo eden mimo  drugega, njena roka s cigareto  je ob tem po zraku  narisala  krog in v bližini je zatulila sirena, šestič tisto jutro, filozofinja Lucia z opletajočimi prsmi, dvodimenzionalna kot otroška risbica, a bi ti to zdržal,  Gio,  a bi, postrani, od  spodaj  je gledala proti  njemu,  zapeljevala  je in premišljeval  je, kako  bi se ji izognil. Pogledal je par, ki je složno zijal skozi okno.  Pa res ne govorijo, Lucia. Vsaj enkrat ti dam prav. Prvič se je spomnil nanjo,  prvič po Marseillu, če že ne po Milanu.  Ni ji povedal,  da gre, in zakaj ji tudi bi. Saj je bila ona tista, ki je hotela  na silo prevesti  tisto  noč pri  Marcu  v nekaj več. Ji je kdaj naravnost povedal, da ne gre, da naj si najde boljšega, da bi bil samo rad malo sam? Pobrskal  je po spominu,  vendar  se mu je primer,  če je sploh bil, vztrajno izmikal.  Vzdihnil je sam pri sebi. Pankrt  si, Gio,  pankrt. No  ja, in kaj je še novega?
Sklonil se je k malemu  nahrbtniku, v katerem  je nosil priročne  stvari,  pobrskal med  steklenico  fante  in  nekaj pari nogavic, ki so se vzele od kdovekod, in izvlekel bel v spiralo  vezan zvezek. Platnica  je bila malo  umazana. Popotni  dnevnik je pisalo na njej in malo niže: Če si slučajno ravno ti srečni najditelj, prosim,  vrni temu  in temu  na spodnji naslov zaradi čustvene vrednosti. Po eno pivo za vsako  stran, častna. Spodnje je pripisal  Diego, večer pred odhodom so šli vsi trije skupaj  na pivo in Giordano mu je zadnji  hip  preprečil,  da  ni napisal  še: Če si punca,  se jau rajš men  k ponujam več. Zdelo  se je, da je bilo pred stoletji, vendar je prvi datum  segal komaj slaba dva tedna nazaj. Ventimiglia je pisalo in še: Giordano gre v beli svet.
Za njim je bil dan v Nici, potem Lyon in nekaj dni Avignona, kjer je ravno ujel festival. Preden je obrnil stran,  mu je roka  tesnobno zastala  pod njenim robom.  Ni hotel še enkrat  zagledati  imena, zagledati  tako,  kot ga je videl prvič. Marseille,  z velikimi tiskanimi  črkami,  rahlo nagnjenimi  v levo. Enajst petinpetdeset. Razgreta granitna kocka,  lahka kot  pero je bilo prvo in skoraj  edino, kar je napisal.  Patetično ko bog. Ampak takrat še najboljše,  česar se je lahko spomnil. Sledilo je nekaj standardnih o tem, kako so mediteranske  ulice zapletene, hostel pa po pravilu v tisti senčni, najbolj  zakotni.  In na koncu:  Dovolj  filozofiranja,  gledat grem  ladje. Po tistem  so beločrtaste strani  zijale prazno in prazno  so zazijale svetlo prepleskane mizice iz bližine pristanišča, na njih ni bilo niti madeža  niti odseva,  samo belo  sonce,  ki se je praznično odbijalo  od  ladijskih  trupov nad robom  obrežja.  Iz te beline je potem stopila  ona, videl je njene boke, kako so se prizibali do njega, prizibali z zapeljivostjo,  ki ni razkrivala naučenosti, in šele ko  se je čez mizo  sklonila  proti  njemu,  ji je pogledal  v obraz, v nasmeh,  značilen za natakarice v poceni barčkih,  tisti nasmeh,  ki je rekel, Dan, želite? in se razprl čez niz močnih, belih zob. Nič posebnega  ni bil, takrat. Šele čez ure in dneve se je v njem začel čedalje bolj jasno izrisovati svet.
Nasproti njega sta se soseda zapletla  v polglasen  pogovor. Njune besede so samo v obrisih prodirale čez prehod. Giordano je nagonsko poškilil iznad zvezka. Punca je bila naslonjena  na roko,  nagnila  se je proti  fantu  in mu nekaj dopovedovala. Fant je pogledal  k Giordanu in nato  nazaj k njej. Nenamerno, je sklenil Giordano. Spustil je pogled med  platnice.  Bi tukaj  moralo  kaj  pisati?  Čao,  Giordano  tukaj.  Oglašam  se z nočnega  ekspresa  Pariz–Amsterdam,  vreme  je lepo,  kmalu  bomo  v Belgiji. Ne,  pravzaprav nimam  pojma,  kje smo. Stresel je z glavo. Mogoče bi moral začeti tam, kjer je nazadnje  prenehal,  se pretvarjati, da vmes ni minila majhna  večnost, stisnjena v petih dneh. Ljudje so v redu in ladje tudi. Nekoga sem srečal. Ime ji je Azra in pred tremi leti je prišla iz Bosne. Zanimiva je. Ne lepa, zanimiva.  To je bil fosil iz časov, ko se je družil z ljudmi, ki so govorili o velikih stvareh  in upirali  oči v nebo, včasih  v tla,  nikoli  pa  prav  vmes. Večere so presedeli  v barčkih  blizu faksa in razpravljali o Camusu  in prvinskosti tretjega sveta, kot da bi si kdaj zares upali stopiti vanjo. Zanje so bile ženske zanimive. Lepota kot da ni obstajala, na nek način so jo izgnali kot pri Kunderi. Absolutnost, Giordano. Zaželel si je, da bi se izmed njih iztrgal prej, kot pa se je, po kakih dveh letih mu je začelo presedati in odločil se je odrasti, odrasti  sam zase, brez pripadanja, odrasti okrog  otroka, ki je nekje še utripal  v njem in govoril, lep obraz lepe prsi lepi gležnji, lépo lépo lépo, grdo nebo, zamišljeno drevo, smešne besede. Pa potem, kaj? Datum naslednjega dne in še naslednjega, Azra pravi, da ne smeva. Ima nekoga in on skrbi zanjo. Azra pravi, da dela samo sezonsko in kdo  jo bo  preživljal  potem.  Njeni  starši so mrtvi. Pravi Azra. Tako lepe gležnje ima in gledajo ji izpod roba obleke.  Njene  misli so azurne barve in moje drsijo v belo. V belo. Tudi takrat, ko je ob njej prvič pričakal  noč, je z neba kapljala  belina, debela, zlovoljna  tridesetletnica, ki je delala v isti izmeni kot Azra, je zaklenila vrata,  zasopla od mizic, ki jih je pred  tem zlagala drugo  vrh druge, in ga ošinila  s preiskujočim pogledom,  in Azra  je prišla izza vogala,  belega vogala,  in si brisala  roke  v rob  krila, bele roke v beli rob belega krila, njene oči so bile temne in ramena  so ji zanihala,  ko ga je zagledala  na nizkem zidu. Živčno je pogledala  na uro, ko jo je povabil ven, kar tako, ne da bi načrtoval, pogledala  je vanj in spet na uro,  beli mesec ji je kot aluminijasta plošča vzhajal nad glavo, bilo je deset in nekaj in rekla je, da jo čakajo. Pokimal je in se ji ponudil, da jo pospremi  del poti. Zlagal se je, da tudi sam stanuje nekje tam, kamor je zamahnila z roko. Stopala sva skozi tišino mesta, ki nikoli  ne utihne. Govorila  mi je o vaseh, ki jih ni več. Pojma nimam, kako sem prišel nazaj. Azra pravi, da bo jutri mogoče  imela čas. Ko je odklenila vrata, se je ozrla čez ramo,  k njemu, ki je stal na pločniku in dvignil desno roko  v zrak, in v njenem pogledu je visel nasmeh,  nagajiv  nasmeh,  prvi znak  spogledljivosti, ki ga je pri njej sploh opazil. Vedel je, da bo zjutraj  tam, da bo tam zvečer, da bo vedno hotel biti tam, kjer je ona. Asfalt se še nikoli  ni svetil tako  nedolžno kot  nocoj.
Soseda sta se pogovarjala čedalje bolj zavzeto. Punca se je presedla  proti  oknu  in sklenila  roke  v naročju.  Očitno je bila jezna. Fant je nekaj rekel in ona je hlastnila  nazaj, že skoraj  na glas. Rdečica  na njenem  obrazu  se je začela mešati  s tisto,  ki ji jo je na kožo  vtisnilo  sonce. Videti je bilo, da bo zdaj zdaj zakričala.



Uploaded byP. T.
PublisherBeletrina, Ljubljana
Source of the quotationNoč v Evropi
Publication date

Éjszaka Európában (részlet) (Hungarian)

Először
 
Szerdán, gondolta Andrinne. Szerdai napon fogok meghalni.
Szerda volt, és semmi sem sikerült. Későn értek a kempingbe. Az autóbusz késett. A földalatti késett. Minden csúszott, és nekik pontosnak kellett lenniük. Futniuk kellett. Andrinne nem akart futni.
– Hol vagyunk? – hörögte bele a nyugodt, forró augusztusi estébe.
– Közel – vetette oda Christian, rá se nézve. A Párizsra ereszkedő sötétben gőzölgött az aszfalt összes repedése. Az emberek lelassultak, legalábbis így tűnt kettejük  kifulladó, rohanó szemszögéből. Andrinne összeszorította a fogát, megragadta a hátizsák vastag kantárját. Veríték csorgott a homlokán, és a szemöldökétől szivárgott le a szemhéjára. Kidugta a nyelvét. A levegő sós volt, csikorgó.
– Mennyi van még? – lihegte, és azt gondolta, a fene egye meg, ha újra azt mondja, hogy a következő sarkon, én többet egy lépést sem teszek. A papucsa vizes volt, érezte a hólyagokat, melyeket majd Amszterdamban fog megszámolni. Amszterdamban. Ha egyáltalán.
Christian nem mondott semmit. Háta ritmikusan ugrált a lány előtt.
Csak két méter volt köztük a távolság, de Andrinne úgy érezte, mintha elérhetetlen messzeségben volna tőle.
– Basszus, mennyi van még? – ordította. – Elárulnád, kérlek?
– Ott vagyunk, ha mondom – reccsentette Christian. – Egy-két perc. Ha szívózni akarsz, tényleg elkésünk.
Andrinne összeszorította a fogát.
– Egyáltalán miért kell abba a francos Amszterdamba mennünk? – nyögött fel. – Igazán maradhatnánk még. Úgyis van időnk.
Christian röviden rápillantott a válla fölött.
– Már így is túl sokáig maradtunk ebben a kibaszott városban – üvöltötte. – Két nappal tovább, mint terveztük, ha még emlékszel. Éspedig egyedül a te kívánságodra. Szerintem…
Levegőt vett. A házak lassan maradtak el mellettük. Túl lassan.
– Egyáltalán mi van Párizsban? Túl drága és túl meleg. Annyi a japán, mint a nyű. A párizsiak arrogánsak, a sör pocsék, a kemping ócska.
Andrinne grimaszt vágott a háta mögött.
– Hál’ istennek, hogy japánok és nem norvégok – sziszegte erejének végső határán. – Mert akkor csakugyan szívesebben húznék el máshová.
Christian mintha nem is hallotta volna, az órájára pillantott. Még két perc a vonatig.
– Hol az a te állomásod? – nyögött fel Andrinne. – Már száz éve ott van az első sarkon.
– Hé, állj már le! – robbant Christian. – Én tehetek róla, hogy késik a metró? Chiracnál reklamálj, kiscsillag.
Andrinne eltátotta a száját, de a forróság a nyelvét a szájpadlására tapasztotta.
Erre lesz még idő. Az egész éjszaka, akárhol is töltjük. Ha megéri egyáltalán, gondolta. Tulajdonképpen azon is csodálkozott, hogy eddig bírta.
És akkor felbukkant a Gare du Nord. Csendesen jelent meg a házak mögött, szürkén, hatalmasan, üvegkupolájával, amely visszaverte az utcai fényeket. Christian megragadta Andrinne kezét, és elfutottak
a tömött autóbuszok, ott tébláboló koldusok és moszlim nők mellett, akik a csomagszállító kocsikon tologatták fekete szemű gyerekeiket. A vonat a peronon állt, és most kapaszkodtak fel rá az utolsó rövidnadrágos, papucsos utasok, szinte kivétel nélkül óriási hátizsákokkal. Átvágtattak a peronokon, még fél perc, tizenöt másodperc, Andrinne lába csukladozott, a hátán csorgott az izzadság, a bokája mintha görgőscsapágy lett volna, s azt ismételné utolsó erejével, bírd ki, bírd ki, bírd ki. Gyűlölöm Amszterdamot, tudta még gondolni, és aztán odaértek. Szerencsére. Christian feltolta Andrinne-t a vonatra, s amikor az elindult, az utolsó pillanatban elkapta a lépcsőkorlátot.
Andrinne lerogyott a padlóra az ajtó mellett, és nagy hévvel kapkodta a levegőt. Szíve dübörgött,  mintha bármely pillanatban kiszakadhatott volna, hogy ott szökjék ki a kupék közti folyosón. El fogják lopni, gondolta, és sikerült elmosolyodnia. Talpától a bokájáig szaggatta a fájdalom. Christian a hátizsákján ült, és kinyújtott kézzel piszkos fehér edzőcipőbe szorított lába fölé hajolt. Az üveg, gondolta Andrinne, elvesztette az üveget. Keze remegni kezdett a rátörő pániktól. Christian biztos elvesztette az üveget, amely egyszer futás közben kiesett a hátizsákja oldalzsebéből, és elgurult a csikkek között a járdaszélig, és a víz kifolyt, elpárolgott, és ők szomjan fognak halni, mire abba a rohadt Amszterdamba érnek. Christian felé pillantott.
– Az üveg – hörögte. – Vizet.
Christian kissé fölemelte a fejét. Bólintott. Megtapogatta a hátizsák oldalzsebét, kinyitotta a cipzárt, és előhúzta az Evian csaknem teli üvegét. Andrinne kitépte a kezéből, és magában jót mulatott a megkönnyebbüléstől. Rövid, még mindig kifulladó kortyokban ivott.
A víz lecsöpögött az állán, és összevizezte a pólóját. Lerakta az üveget, majd visszaadta Christiannak.
– Van vizünk – mondta, és mosolyogni próbált. – Majd csak lesz valahogy, nem igaz?
Giordano az ablaküvegre fektette a karját, és homlokát két könyöke közé hajtotta, épp csak érintve az ujjnyomokkal teli felületet. A marseille-i vonat poros volt és izzadt, mintha a légkondinak hírét sem hallották volna ott, ahol a legnagyobb szükség lett volna rá, a párolgó, alig lélegző hátizsákosok, a pocakos, átizzadt öregek és ráncos asszonyaik között, akik ijedten szorongatták a reklámszatyraikat. Itt szerencsére más volt a helyzet. A párizsi külvárosokat futólag megvilágította a meleg alkonyfény, és a messzeség azt mutatta, hogy újra éledhet a remény. Most már ez volt Andrinne egyetlen feladata. A remény. Órákkal ezelőtt még reménytelenség nyomasztotta, a süket hőség mozdulatlansága, amely áttörhetetlen falat húzott a házak mögé, ahová a sínek bekanyarodtak.
Giordano lehunyta szemét, és lehajtotta a fejét a fal – mint a feledés első lépése – előtt.
Volt ebben valami szertartásszerű, a sötétben, amely a színét vesztett nap ellenére is sűrűsödni kezdett a szemhéjak mögött, amelyekből játékosan, szinte gyermekien szökkentek elő Azra sovány bokái.
Azra vékony bokája és leégett válla. A fal mögött.
Ott valahol. Azúr, ahogy Christian elkeresztelte magában. Akkora, mint a déli égbolt, és titokzatos, mint Szibéria, bár néhány dolgot tud róla, legalábbis a legfontosabbakat. Nem szabad, Gio. Nem szabad. Marseille akkor nagy, izzó valóság volt, mögötte nem volt semmi, piszkos aszfalt borította, matrózok siettek rajta, és a szokott hévvel kutatták a lányokat. Gio. Nem szabad. Ahogy kimondta, Azra hangjának mélyén fájdalom reszketett, amit még valószínűleg otthonról hozott, a boszniai hegyek között megbúvó kis falujából, ami már három éve nem létezett. Az ablak mögött a sötét átcsúszott világoskék égbe. Párizsi kék, gondolta Giordano, ez az. A dél életörömét, illatait, azúrját teljes komolysággal túlharsogni akaró észak elnémult árnyalata.
Azúr. Megrázta a fejét. Diego a homlokát kopogtatta volna, ha csak egy szót is szól, és Simone arcára kiült volna a közmondásosan hitetlenkedő kifejezés. Szerelem… egy pillanat, plátói? És téged melyik korból szalasztottak, öreg, talán a középkorból?
Amszterdamban élvezik az életet, képzelheted, az ágyból egyenesen az első coffee shopba, onnan meg a piroslámpás negyedbe kirakatokat nézni, akármit, Diego már biztos két vállra fektette a hostelban fellelhető nők felét, Simone meg elment Anne Frank házába, kötelességből, mert az egyik nagyapja zsidó. Hát te, Gio, te mit csináltál? Semmit, a hajókat néztem. Aha, a hajókat. Kicsit mindig fura fiú voltál, öreg. És Azra felnevetett volna szomorú, kacskaringós nyelvén, átkarolta volna a vállát, a leégett vállát, eléje rakta volna a hetedik café au lait-t, Gio meg ösztönösen a ruhakivágása felé sandított volna, és Azra kacagott volna a vállaival, mint akkor, amikor aztán a fiú azt mondta, hogy tulajdonképpen  itt töltöttem az egész délutánt, csak mert kicsit beszélgetni szerettem volna veled.
A becsapódó tolóajtó hangja ébresztette fel. Giordano hirtelen fölnézett, mint akit rajtakaptak. Mintha ő kapta volna valamin, sikerült rájönnie. Azután a talpa alatt megérezte az igazságot. A fal mögött volt, az amszterdami vonaton. Útitársakat kapott. Legalábbis úgy látszott.
Az ajtóban rövidre nyírt hajú szőke pár állt. Át voltak izzadva, lábukon saru. Arcuk láthatólag nem szokta a napot. Valahonnan északról, saccolta Giordano. Hátizsák nélkül is tudni lehetett volna róluk, hogy diákok, zsebükben néhány utazási csekkel meg interrail jeggyel. – Van hely? – kérdezte szögletes kiejtéssel a lány. Nyúlánk volt és sovány. Fehér pólója a vállára tapadt. Giordano fölnézett a csomagtartóban
fekvő hátizsákjára.  Bólintott. A lány elmosolyodott, mire áttetszően szürke szeme fáradtan megcsillant. A fiú odabiccentett Giordanónak, és levette válláról a zsákját. Giordano megint bólintott, cigi után tapogatott a zsebében, és kilépett a folyosóra.
Andrinne elégedett sóhajjal nyúlt el az ülésen. A vonat a sötétbe borult síkságon robogott már teljes sebességgel, és kényelmesen elringatta utasait. Andrinne kinézett a kupéajtón a folyosóra. Nem volt kint senki. Hang sem hallatszott. A hangos amerikai beszéd és az elnyúló, érdes spanyol dal kívül maradt a kupéajtón. Andrinne lerúgta a saruját, és kinyújtóztatta a hátát. Christian felé pillantott, aki akkurátusan felrakta hátizsákját a csomagtartóba. Izmai a rövidnadrágban feszesek voltak, mint a húr. Andrinne a büszkeség és némi hiúság hullámát érezte, ajka mosolyra húzódott.
– Hagyd már – mondta. – Nem fog leesni.
– Óvintézkedés – magyarázta Christian anélkül, hogy levette volna tekintetét a hátizsákról. – Tudod, mi van. Éjszakai vonat meg ilyesmi.
– Csak nem akarnak ellopni egy közönséges hátizsákot? – hitetlenkedett Andrinne. – Ki akar egy ilyet megfújni? Dugd a tárcád az övedbe és kész.
– Itt másképp van – felelte Christian. – Mindent ellopnak. Emlékezz, mi történt Kjetillel.
– Kjetil idióta – fújta Andrinne. – Vak, mint a vakond. Szerintem lerántották a válláról, és csak másnap reggel vette észre.
– Jobb félni, mint megijedni – mondta Christian, abba se hagyva a pakolászást.
– Ezt is Kjetil mondta?
– Nem, Hippokratész. Vagy ki a bánat. Andrinne felnevetett.
– Ketten vagyunk – mondta. – Majd csak tudunk vigyázni. Ha ellopják a hátizsákodat, hordhatod az én cuccaimat. Amszterdamban ez úgysem kirívó, nem?
Christian elmosolyodott, először, mióta eljöttek a Bois de Boulognei kempingből. Andrinne-ra sandított. – A pöttyös szoknyádat szívesen húzom le rólad – mondta –, fölvenni mégsem szeretném.
Andrinne pezsgően felkacagott.
– Pedig megtehetnéd a kedvemért. Hogy egyszer én húzhassam le rólad.
Christian elengedte a hátizsákot, a nadrágjába törölte a tenyerét, és Andrinne mellé ült. Átölelte a vállát. Az ablak mellett mozdulatlanul ömlött tova az éjszaka.
– Mikor leszünk Amszterdamban? – kérdezte. – Hatkor, fél hétkor?
– Kicsit később – mondta Andrinne. – Azt hiszem, hét körül.
– Kilenc óra – motyogta Christian. – Elég sok. Lehet, hogy aludni is tudunk addig.
Andrinne elhelyezkedett az ülésen. Keze fejével megsimogatta Christian arcát.
– Ugye, Párizs azért nem volt olyan rossz? – kérdezte lehalkított hangon.
– Végül is nagyon jól éreztük magunkat.
A végén a remény kicsit megemelte a hangját. Christian lassan bólintott.
– A Louvre túl drága – mondta –, és az Eiffel-torony határozottan túl van értékelve. A latin negyed kommersz. Különben azért oké.
– Csakhogy oké – sóhajtotta Andrinne. – Különben mit akarunk csinálni Amszterdamban?
– Szállást keresünk – javasolta Christian. – Ez lesz a legnehezebb.
– Ugyan, hagyd már – torkollta le Andrinne. – Nem a technikai részletekre gondoltam. Úgy értem, akkor, …ha már úgy igazán ott vagyunk.
– Keresünk egy boltot, és veszünk valamit reggelire – mondta
Christian. – Éhes vagyok, mint a farkas. Vagy egyszerűen bemegyünk az első McDonald’sba, mit szólsz? Minden állomáson szokott lenni.
– Ne szórakozz – mondta Andrinne. – Azért rohansz Amszterdamba, hogy egyél?
A kupé ajtaja felcsikordult. Giordano jött be tétován, szinte félénken. Andrinne és Christian egyszerre pillantottak rá. Andrinne ösztönösen elmosolyodott. Giordano viszonozta a mosolyát.
Giordano a szeme sarkából figyelte, milyen egyenesen ülnek egymás mellett.
Zavar és feszengés a harmadik belépésekor – mindenki ismeri, ha nem is tanult pszichológiát.
Skandinávok, bizonyosan skandinávok, svédek, dánok, norvégok. Nevetséges, ugrándozó beszédüket különben sem tudta volna megkülönböztetni. Odafent egyáltalán nem is beszélnek, mondta egyszer Lucia valahol az egyetem vagy a székesegyház vagy akármi előtt. Előző nyáron Svédországban járt, és folyton erről beszélt. Nem beszélnek, Gio, gondolhatod, csak mennek egymás mellett, keze a cigarettával kört írt le, és a közelben felbőgött egy sziréna, hatodszor azon a reggelen, a bölcsész Lucia hullámzó mellével, kétdimenziósan, mint egy gyerekrajz, megfognád ezt, Gio, megfognád, oldalról, lentről nézett Giordanóra, fűzte őt, és a fiú azon töprengett, hogyan léphetne le. A párt nézte, ahogy együtt néznek ki az ablakon. Tényleg nem beszélnek, Lucia. Ez egyszer neked van igazad. Először gondolt a lányra, először Marseille, ha nem Milánó óta. Nem mondta meg neki, hogy elutazik, miért is mondta volna. Hiszen Lucia akart többet kihozni abból a Marcónál töltött éjszakából. Egyenesen megmondta neki, hogy nem megy, találjon magának jobbat, ő egy kicsit egyedül akar maradni. Kotorászott az emlékeiben, de az eset, ha volt egyáltalán, nem jutott az eszébe. Sóhajtott egyet. Szemét vagy, Gio, szemét vagy. Na igen, mi van még?
Lehajolt a kézitáskaként szolgáló kis hátizsákhoz, az üveg Fanta és, ki tudja, miféle zoknik között kotorászott, majd kivett egy fehér spirálfüzetet. Borítója kicsit piszkos volt. Útinapló állt a címlapján, és kissé lejjebb: ha véletlenül te vagy a szerencsés megtaláló, kérlek, érzelmi értéke miatt juttasd el az alábbi címre. Egy sört adok oldalanként, becsszóra. Diego odaírt még valamit. Az utazás előtti este mentek el Giordanóval sörözni. Giordano az utolsó pillanatban megakadályozta, hogy még azt is odaírja: Ha lány vagy, fordulj hozzám, mert én többet kínálok. Mintha sok száz évvel ezelőtt történt volna, pedig az első dátum alig két héttel ezelőtti volt.
Ventimiglia – ott meg ez állt: Giordano világgá megy. Aztán jött egy nap Nizza, majd Lyon és pár nap Avignon, ahol éppen elkapta a fesztivált. Mielőtt lapozott volna, keze szorongva megállt a füzet szélén. Nem akarta még egyszer látni a neveket úgy, ahogyan először látta. Marseille – állt ott balra dőlő nyomtatott nagybetűkkel. Tizenegy ötvenöt. Izzó kockakövek, tollkönnyűek, volt az első és szinte az egyetlen, amit írt. Patetikus, mint a fene. De jobb nem jutott eszébe. Néhány általánosság következett arról, milyen girbegurbák a mediterrán utcák, és a hostel mindig leghátul van. Aztán a végén ez állt: Elég a filozofálásból, megyek hajókat nézni. Majd üresen tátongtak a fehér oldalak, üresen álltak a világosra festett asztalkák a közeli kikötőben, folt és visszfény nélkül, csak a fehéren vakító nap verődött vissza ünnepélyesen a hajótestekről. Ebből a fehérségből lépett ki Azra, Giordano látta a csípőjét, ahogy közeledett, csábító ringással, nem rejtve a kitanultságot, és csak amikor az asztal fölött feléje hajolt, nézett az arcába, az olcsó bárokban felszolgáló pincérnők jellemző mosolyába, amely így szólt hozzá: Jó napot, mit parancsol? Csak egykét óra múlva kezdett kirajzolódni körülötte a világ.
Szemben a szomszédai halkan beszélgetni kezdtek. Szavaik csak elvétve hatoltak el hozzá. Giordano ösztönösen rájuk sandított a füzet fölött. A lány a kezére támaszkodva a fiú felé hajolt, és magyarázott valamit. A fiú Giordano felé nézett és aztán a lányra. Önkéntelenül, szűrte le Giordano. Leeresztette tekintetét a lapok közé. Ide írnia kellett volna valamit? Csao, itt Giordano. A Párizs–Amszterdam éjszakai vonatról jelentkezem. Az idő szép, nemsokára Belgiumba érünk. Nem, tulajdonképpen fogalmam sincs, merre járunk. Megrázta a fejét. Talán ott kellett volna kezdenie, ahol legutóbb abbahagyta, áltatnia magát, hogy közben nem telt el egész örökkévalóság, öt napba sűrítve. Az emberek rendben és a hajók is. Találkoztam valakivel. A neve Azra, és három éve jött Boszniából. Érdekes lány. Nem szép, „érdekes”. Fosszil volt ez abból az időből, amikor még összejött olyanokkal, akik nagy dolgokról beszéltek, szemüket az égre függesztették, néha a földre, és soha a kettő közé. Esténként az egyetem környékén üldögéltek valamelyik bárban, Camus-ről és a harmadik világ ősi mivoltáról beszélgettek, mintha valóban be mertek volna oda lépni. A nőket érdekesnek találta. Szépség mintha nem is létezett volna. Bizonyos módon száműzték, mint Kundera hősei. Abszolútum, Giordano. Azt kívánta, bárcsak előbb elszakadt volna tőlük. Úgy két év elteltével kezdett elege lenni, és úgy döntött, felnőtt lesz, magában nő fel, nem tartozva sehová, a valahol benne lüktetető gyerek mellett nő fel, aki azt hajtogatta, szép arc, szép mell, szép boka, szép, szép, szép, csúnya ég, elképzelt fa, nevetséges szavak. Hát aztán! A következő nap dátuma és az utána következőé, Azra azt mondja, nem szabad. Van valakije, az viseli a gondját. Azra azt mondja, csak idénymunkára jött, és ki tudja, aztán ki fogja eltartani. Szülei meghaltak. Mondja Azra. Gyönyörű a bokája, és kibukkan a ruhája alól. Gondolatai azúrkékek, míg az enyémek fehérbe csúsznak. Fehérbe. Akkor is, amikor először töltötte Azránál az éjszakát, az égből fehérség hullott, egy kövér, rosszkedvű harmincas nő, aki Azrával azonos műszakban dolgozott, kifulladva az asztalok egymásra pakolásától, bezárta az ajtót, lerogyott az egyik asztalhoz, amit korábban elrakott, kutató tekintetet vetett Giordanóra, és Azra előjött a sarok mögül, a fehér sarok mögül, kezét a szoknyája szélébe törölgette, a szeme sötét volt és a válla megrándult, amikor meglátta Giordanót az alacsony falon. Idegesen az órájára nézett, amikor a fiú kihívta, csak úgy, minden előzetes terv nélkül a fiúra nézett és megint az órára, a fehér hold akár egy alumíniumlemez függött a feje fölött, tíz óra volt, és Azra azt mondta, várják. Giordano rábólintott, és felkínálta, hogy elkíséri egy darabon. Azt hazudta, hogy ő is arrafelé lakik, s mutatta a kezével. Mentünk a soha el nem csituló város csendjén át. Beszélt nekem a falvakról, melyek nincsenek többé. Fogalmam nincs, hogyan értem vissza. Azra azt mondja, holnap talán ráér. Amikor kinyitotta a kaput, visszanézett a válla fölött, hozzá, amint ott állt a járdán, a jobbját felemelte, és szemében mosoly bujkált, huncut mosoly, az első jele a kacérságnak, amit sohasem tapasztalt azelőtt. Tudta, hogy reggel ott lesz, hogy ott lesz este, hogy mindig ott akar majd lenni, ahol a lány. Az aszfalt még sohasem csillogott olyan ártatlanul, mint aznap éjszaka.
Két szomszédja egyre hevesebben beszélgetett. A lány az ablakhoz ült, és kezét összefonta az ölében. Láthatóan mérges volt. A fiú mondott valamit, mire a lány visszavágott, már majdnem hangosan. Arcának pírja keveredni kezdett a napégette barnasággal. Úgy tűnt, mindjárt kiabálni fog.
 



Uploaded byP. T.
Source of the quotationTypotex
Publication date
Buy it here!

minimap