Noč v Evropi (detail) (Sloven)
Prvič V sredo, je pomislila Andrinne. Umrla bom neke srede. Bila je sreda in nič ni bilo prav. V kampu so bili pozni. Avtobus je bil pozen. Podzemeljska je bila pozna. Vse je bilo pozno in onadva sta morala priti pravočasno. Morala je teči. Ni se ji ljubilo teči. »Kje sva?« je zahropla v miren, razgret avgustovski večer. »Blizu,« je navrgel Christian, ne da bi se ozrl. Pariz je kljub mraku, ki se je spustil čezenj, puhtel iz vsake razpoke v asfaltu. Ljudje so se premikali počasi, tako se je vsaj zdelo iz njune zadihane, bežeče perspektive. Andrinne je stisnila zobe in se zgrabila za debele naramnice nahrbtnika. Pot ji je lil po čelu in ji od obrvi pronical proti vekam. Izprožila je jezik. Zrak je imel slan, škripajoč okus. »Koliko še?« je zasopla in pomislila, prekleto, če spet reče za naslednjim vogalom, se ne premaknem niti koraka več. Natikače je imela mokre, slutila je žulje, ki jih bo preštevala v Amsterdamu. V Amsterdamu. Če sploh. Christian ni rekel ničesar. Njegov hrbet je ritmično poskakoval pred njo. Bil je vsega dva metra stran, vendar se je zdelo, da ga nikoli ne bo mogla doseči. »Jebemti, koliko še?« je zavpila. »A bi mi povedal, prosim?« »Tam sva, če ti rečem,« je zarenčal Christian. »Minutko, dve. Če misliš težiti, bova itak zamudila.« Andrinne je stisnila zobe. »A sploh morava v ta prekleti Amsterdam?« je zaječala. »Pa saj bi lahko še malo ostala tukaj. Tako ali tako imava čas.« Christian se je na kratko ozrl čez ramo. »Tako ali tako sva bila predolgo v tem zajebanem mestu,« je zavpil. »Dva dni več, kot sva mislila, če se še spomniš. In to na tvojo ekskluzivno željo. Mislim …« Zajel je sapo. Hiše so se počasi pomikale mimo. Prepočasi. »Mislim, kaj pa je sploh takega tukaj? Predrago, prevroče in prenatrpano. Japoncev, kot bi jih naklel. Arogantni domačini, pivo brez okusa, kamp pa nikakršen. Mislim, sanjsko.« Andrinne se mu je spačila za hrbtom. »Hvalabogu, da niso namesto Japoncev Norvežani,« je siknila na robu zmogljivosti. »V tem primeru bi se pa res rade volje spravila drugam.« Christian jo je s težavo preslišal in pogledal na uro. Še dve minuti do vlaka. »Kje je zdaj ta tvoja postaja?« je zaječala Andrinne. »Že sto let je za prvim vogalom.« »Daj, zaveži!« je planil Christian. »A sem jaz kriv, da podzemeljske zamujajo? Pritožuj se Chiracu, ne pa meni, ljubica.« Andrinne je odprla usta, vendar ji je vročina prilepila jezik nekam na nebo. Za to bo še čas. Celo noč, kjerkoli bo že ta minila. Če ne bo prej umrla, je pomislila. Pravzaprav jo je čudilo, da je zdržala do tu. Potem se je le prikazala Gare du Nord. Tiho je planila izza hiš, siva, ogromna, preluknjana s stekleno kupolo, v kateri so se bleščale luči uličnih svetilk. Christian je pogra- bil Andrinne za roko in stekla sta mimo nagnetenih avtomobilov, beračev, ki so postopali naokrog, in muslimank, ki so prevažale majhne temnooke otroke na vozičkih za prtljago. Vlak je stal na peronu in nanj so se vzpenjali zadnji potniki v kratkih hlačah in natikačih, skoraj brez izjeme otovorjeni z ogromnimi nahrbtniki. Tekla sta mimo peronov, še pol minute, petnajst sekund, Andrinne so klecale noge, po hrbtu ji je lezla vlaga in njeni gležnji so se zdeli kot kroglični ležaji, ki v ritmu na robu zmogljivosti ponavljajo zdrži, zdrži, zdrži. Sovražim Amsterdam, je še utegnila pomisliti in potem sta bila tam. Na srečo. Christian jo je porinil na vlak, ko se je ta že premikal, in se zadnji hip ujel za ograjo ob stopnicah. Andrinne se je zrušila na tla ob vratih in v velikih zamahih lovila sapo. Pljuča, je pomislila, kje zaboga sem izgubila pljuča. Srce ji je butalo ob rebra, kot da ji jih bo vsak hip zlomilo in se iztrgalo ter odfrčalo po hodniku med kupeji. Ukradli mi ga bodo, je pomislila in se uspela nasmehniti. Od stopal ji je v gležnje kljuvajoče pritisnila bolečina. Christian je sedel na nahrbtnik in z iztegnjenimi rokami omahnil nad stopala, ki so jih vklepale umazane bele allstarke. Steklenica, je pomislila, izgubil je steklenico. Roke so se ji zatresle v paniki. Gotovo je izgubil steklenico, enkrat med tekom mu je padla iz stranskega žepa in se zakotalila med cigaretne ogorke pod robnikom in voda je ostala tam, na pol izhlapela, onadva pa bosta umrla od žeje med vožnjo v prekleti Amsterdam. Pogledala je proti Christianu. »Steklenica,« je zahropla. »Voda.« Christian je napol dvignil glavo. Pokimal je. Zatipal je po stranskem žepu nahrbtnika, odpel zadrgo in iz nje potegnil skoraj polno steklenico Eviana. Andrinne mu jo je izpulila iz rok in se sama vase zarežala od olajšanja. Pila je v kratkih, še vedno zadihanih požirkih. Voda ji je kapljala z brade in ji zmočila majico v višini prsi. Odložila je steklenico in jo podala Christianu. »Vodo imava,« je rekla in se poskusila nasmehniti. »Bo že kako, ne?« Giordano je plosko prislonil lakti na steklo in povesil čelo med komolce, da se je mehko dotaknilo s prstnimi odtisi potiskane površine. Vlak iz Marseilla je bil prašen in poten, klimatizacija, kot da ni prodrla tja, kjer bi jo najbolj potrebovali, med puhteče, težko dihanje backpackerjev, trebušastih, premočenih starcev in njihovih zgubanih žena, ki so plašno stiskale plastične vrečke k nogam. Tukaj je bilo na srečo drugače. Pariška predmestja so bežeče osvetljevala topel mrak in daljava je kazala, da bo zdaj zdaj spet začela zbujati upanje. To je bila končno njena edina naloga. Upanje. Še pred urami je namesto tega ležal brezup, nepremičnost toge vročine, ki je za hišami, kamor se je izgubljala železnica, gradila zid, ki ga najbrž nikoli ne bo mogoče prebiti. Tam je Giordano zaprl oči in sklonil glavo, pred zidom, ki je bil prvi korak prisilne pozabe. Nekaj obrednega je bilo v tem, v temi, ki si jo je kljub belemu, razbarvanemu soncu poskušal zgostiti za vekami in iz katere so igrivo, skoraj otroško stopili Azrini ozki gležnji. Azra z ozkimi gležnji in ožganimi rameni. Za zidom. Tam nekje. Azurna, kot jo je prekrstil pri sebi, velika kot južno nebo in skrivnostna kot Sibirija, čeprav je nekaj o njej vedel, vsaj tisto najpomembnejše. Ne smeš, Gio. Ne smeva. Takrat je bil Marseille velika, žareča resničnost, za katero ni ležalo nič, resničnost, tlakovana z umazanim asfaltom, po katerem so drsali mornarji in se s privajeno vihravostjo ozirali za dekleti. Gio. Ne smeva. Ko je izrekla, ji je na dnu glasu zatrepetala bolečina, kradoma se je ozirala okrog sebe, okrog njiju, bolečina, ki jo je verjetno prinesla še od doma, iz majhne vasice v bosanskih planinah, ki je že tri leta ni bilo več. Za oknom je mrak drsel v jasno modro temo. Pariško modra, je pomislil Giordano, najbrž je to to. Zamolkli odtenki severa, ki skuša z resnobnostjo prevpiti radoživost juga, vonje, barve, azur. Azur. Stresel je z glavo. Diego bi se potrkal po čelu, če bi zinil samo besedico, in Simone bi na obraz dobil tisti pregovorno nejeverni izraz. Ljubezen … čakaj malo, platonska? Pa iz katerega časa si ušel, stari, iz srednjega veka? V Amsterdamu uživata ko bog, lahko si ju je predstavljal, iz postelje se prestavita naravnost v najbližji kofišop in od tam v Red Light District pritiskat nosove na debelo šipo, katerokoli, Diego je gotovo podrl polovico žensk v hostlu in Simone je šel pogledat hišo Anne Frank, iz dolžnosti, ker je bil njegov ded Žid. Pa ti, Gio, kaj si počel? Nič, gledal sem ladje. Aja, ladje. Zmeraj si bil malo čudaka, stari. In Azra bi se zasmejala, v svojem žalostnem, vijugastem jeziku bi se prijela za ramena, ožgana ramena, postavila bi predenj sedmi café au lait in on bi ji nagonsko poškilil proti izrezu in ona bi se zasmejala z rameni kot takrat, ko je potem rekel, pravzaprav sem tukaj zabil celo popoldne samo zato, ker bi se rad malo pogovarjal s tabo. Zbudil ga je zvok drsnih vrat, ki so tlesknila ob podboj. Giordano se je sunkovito ozrl, kot bi ga zalotili pri nečem prepovedanem. Kot bi ga zalotil on, je še utegnil pomisliti. Potem je pod stopali začutil resničnost. Bil je za zidom, na vlaku za Amsterdam. Dobil je družbo. Tako je vsaj kazalo. Pri vratih je stal svetlolas, kratko ostrižen par. Bila sta prepotena, obuta v opanke, pordelih, sonca očitno nevajenih obrazov. Nekje od zgoraj, je ocenil Giordano. Tudi če ne bi imela nahrbtnikov, ne bi mogla biti nič drugega kot študenta z nekaj potovalnimi čeki in interrailko v žepu. »Je prosto?« je z oglatim naglasom vprašalo dekle. Bila je potegnjena in suhljata. Bela majica se ji je lepila po ramenih. Giordano je pogledal nahrbtnik, ki mu je gnezdil na polici nad glavo. Prikimal je. Punca se je nasmehnila, pri čemer so njene prosojno sive oči utrujeno poblisnile. Fant je pokimal proti Giordanu in sunil nahrbtnik z ramen. Giordano je ponovno prikimal, zatipal po žepu za cigaretami in stopil na hodnik. Andrinne se je z zadovoljnim vzdihom razlezla po sedežu. Vlak je drvel po zatemnjeni ravnini že s polno hitrostjo in njegovo gibanje je dajalo varen, vibrirajoč vtis udobja. Pogledala je skozi vrata kupeja na hodnik. Nikogar ni bilo, niti zvoka. Glasno ameriško čebljanje in široka, raskava španska pesem sta ostala zaprta za vrati drugih kupejev. Andrinne je brcnila opanke z nog in raztegnila hrbet. Pogledala je proti Christianu, ki je natančno nameščal svoj nahrbtnik na polico. Mišice pod robom kratkih hlač je imel napete kot struna. Andrinne je začutila sunek ponosa, majhne nečimrnosti, ki ji je razlezla ustnice v nasmeh. »Pusti to,« je rekla. »Saj ne bo padel dol.« »Varnostni ukrepi,« je razložil Christian, ne da bi snel pogled z nahrbtnika. »Saj veš, kako je s tem. Nočni vlaki in to.« »Pa saj ti menda ne bo nihče ukradel enega navadnega nahrbtnika,« je rekla Andrinne. »Komu se pa da prenašati kaj takega naokrog. Vtakni si denarnico za pas, pa bo.« »Tukaj je drugače,« je odvrnil Christian. »Vse živo kradejo. Kar spomni se, kako je bilo s Kjetilom.« »Kjetil je idiot,« je puhnila Andrinne. »Slep kot krt. Po mojem so mu prekleto stvar sunili z ramen, pa je opazil šele naslednje jutro.« »Bolje preprečiti kot zdraviti,« je rekel Christian, ne da bi prekinil z opravilom. »A to je tudi rekel Kjetil?« »Ne, Hipokrat. Ali kdo je že bil.« Andrinne se je zasmejala. »Saj sva dva,« je rekla. »Bova že kako. Če ti ukradejo nahrbtnik, boš pač nosil moje obleke. V Amsterdamu pa to ja ni nič takega, ne?« Christian se je nasmehnil, prvič, odkar sta zapustila kamp v Bulonjskem gozdu. Izpod čela je pogledal k Andrinne. »Tisto pikčasto kiklo ti sicer rad slačim,« je rekel. »Ampak oblekel je potem vseeno ne bi.« Andrinne se je žuboreče zasmejala. »Mi ne bi privoščil tega? Da ti jo enkrat še sama potegnem dol?« Christian je izpustil nahrbtnik, si obrisal dlani v hlače in sedel poleg nje. Objel jo je čez ramena. Mimo okna se je negibno pretakala noč. »Kdaj bova v Amsterdamu?« je vprašal. »Ob šestih, pol sedmih? « »Malo pozneje,« je rekla Andrinne. »Mislim, da okrog sedmih.« »Devet ur,« je zamomljal Christian. »Kar nekaj. Mogoče se bova pa lahko celo naspala.« Andrinne se je presedla po sedežu. S hrbtom roke je pobožala Christiana po licu. »Saj Pariz le ni bil tako slab, ne?« je rekla z znižanim glasom. »Konec koncev sva se imela zelo v redu.« Upanje ji je na koncu malce privzdignilo glas. Christian je počasi prikimal. »Louvre je bil predrag,« je rekel, »in Eifflov stolp je definitivno precenjen. Latinska četrt je komercialna do amena. Ampak drugače je pa okej.« »Samo da je okej,« je vzdihnila Andrinne. »Sicer pa, kaj misliva početi v Amsterdamu?« »Najti prenočišče,« je predlagal Christian. »To bo še najteže od vsega.« »Ma, pusti to,« ga je zavrnila Andrinne. »Tehnika ne šteje. Mislim, potem – ko bova enkrat tam, zares tam.« »Poiskala bova trgovino in si kupila kaj za zajtrk,« je rekel Christian. »Lačen bom kot zmaj. Mogoče bi šla pa kar v najbližji McDonald’s, kaj praviš? Na vsaki postaji imajo kakšnega.« »Ne zajebavaj,« je rekla Andrinne. »A si rinil v Amsterdam zato, da bi jedel?« Vrata kupeja so zacvilila. Giordano je vstopil obotavljivo, skoraj plašno. Andrinne in Christian sta se naenkrat ozrla proti njemu. Andrinne se je nagonsko nasmehnila. Giordano ji je vrnil nasmeh. Opazoval ju je s kotičkom očesa, kako pokončno sedita drug ob drugem. Trema in neudobnost ob prihodu tretjega, to bi vedel vsak, četudi ni nikoli študiral psihologije. Skandinavca, definitivno sta bila Skandinavca, Šveda, Danca, Norvežana. Njihovih smešnih, poskakujočih jezikov tako ali tako ni ločil. Pa saj tam zgoraj sploh ne govorijo, je enkrat rekla Lucia, nekje pred faksom ali katedralo ali kjerkoli je že bilo, poletje pred tem je bila na Švedskem in stalno je govorila o tem, ne govorijo, Gio, si predstavljaš, samo hodijo eden mimo drugega, njena roka s cigareto je ob tem po zraku narisala krog in v bližini je zatulila sirena, šestič tisto jutro, filozofinja Lucia z opletajočimi prsmi, dvodimenzionalna kot otroška risbica, a bi ti to zdržal, Gio, a bi, postrani, od spodaj je gledala proti njemu, zapeljevala je in premišljeval je, kako bi se ji izognil. Pogledal je par, ki je složno zijal skozi okno. Pa res ne govorijo, Lucia. Vsaj enkrat ti dam prav. Prvič se je spomnil nanjo, prvič po Marseillu, če že ne po Milanu. Ni ji povedal, da gre, in zakaj ji tudi bi. Saj je bila ona tista, ki je hotela na silo prevesti tisto noč pri Marcu v nekaj več. Ji je kdaj naravnost povedal, da ne gre, da naj si najde boljšega, da bi bil samo rad malo sam? Pobrskal je po spominu, vendar se mu je primer, če je sploh bil, vztrajno izmikal. Vzdihnil je sam pri sebi. Pankrt si, Gio, pankrt. No ja, in kaj je še novega? Sklonil se je k malemu nahrbtniku, v katerem je nosil priročne stvari, pobrskal med steklenico fante in nekaj pari nogavic, ki so se vzele od kdovekod, in izvlekel bel v spiralo vezan zvezek. Platnica je bila malo umazana. Popotni dnevnik je pisalo na njej in malo niže: Če si slučajno ravno ti srečni najditelj, prosim, vrni temu in temu na spodnji naslov zaradi čustvene vrednosti. Po eno pivo za vsako stran, častna. Spodnje je pripisal Diego, večer pred odhodom so šli vsi trije skupaj na pivo in Giordano mu je zadnji hip preprečil, da ni napisal še: Če si punca, se jau rajš men k ponujam več. Zdelo se je, da je bilo pred stoletji, vendar je prvi datum segal komaj slaba dva tedna nazaj. Ventimiglia je pisalo in še: Giordano gre v beli svet. Za njim je bil dan v Nici, potem Lyon in nekaj dni Avignona, kjer je ravno ujel festival. Preden je obrnil stran, mu je roka tesnobno zastala pod njenim robom. Ni hotel še enkrat zagledati imena, zagledati tako, kot ga je videl prvič. Marseille, z velikimi tiskanimi črkami, rahlo nagnjenimi v levo. Enajst petinpetdeset. Razgreta granitna kocka, lahka kot pero je bilo prvo in skoraj edino, kar je napisal. Patetično ko bog. Ampak takrat še najboljše, česar se je lahko spomnil. Sledilo je nekaj standardnih o tem, kako so mediteranske ulice zapletene, hostel pa po pravilu v tisti senčni, najbolj zakotni. In na koncu: Dovolj filozofiranja, gledat grem ladje. Po tistem so beločrtaste strani zijale prazno in prazno so zazijale svetlo prepleskane mizice iz bližine pristanišča, na njih ni bilo niti madeža niti odseva, samo belo sonce, ki se je praznično odbijalo od ladijskih trupov nad robom obrežja. Iz te beline je potem stopila ona, videl je njene boke, kako so se prizibali do njega, prizibali z zapeljivostjo, ki ni razkrivala naučenosti, in šele ko se je čez mizo sklonila proti njemu, ji je pogledal v obraz, v nasmeh, značilen za natakarice v poceni barčkih, tisti nasmeh, ki je rekel, Dan, želite? in se razprl čez niz močnih, belih zob. Nič posebnega ni bil, takrat. Šele čez ure in dneve se je v njem začel čedalje bolj jasno izrisovati svet. Nasproti njega sta se soseda zapletla v polglasen pogovor. Njune besede so samo v obrisih prodirale čez prehod. Giordano je nagonsko poškilil iznad zvezka. Punca je bila naslonjena na roko, nagnila se je proti fantu in mu nekaj dopovedovala. Fant je pogledal k Giordanu in nato nazaj k njej. Nenamerno, je sklenil Giordano. Spustil je pogled med platnice. Bi tukaj moralo kaj pisati? Čao, Giordano tukaj. Oglašam se z nočnega ekspresa Pariz–Amsterdam, vreme je lepo, kmalu bomo v Belgiji. Ne, pravzaprav nimam pojma, kje smo. Stresel je z glavo. Mogoče bi moral začeti tam, kjer je nazadnje prenehal, se pretvarjati, da vmes ni minila majhna večnost, stisnjena v petih dneh. Ljudje so v redu in ladje tudi. Nekoga sem srečal. Ime ji je Azra in pred tremi leti je prišla iz Bosne. Zanimiva je. Ne lepa, zanimiva. To je bil fosil iz časov, ko se je družil z ljudmi, ki so govorili o velikih stvareh in upirali oči v nebo, včasih v tla, nikoli pa prav vmes. Večere so presedeli v barčkih blizu faksa in razpravljali o Camusu in prvinskosti tretjega sveta, kot da bi si kdaj zares upali stopiti vanjo. Zanje so bile ženske zanimive. Lepota kot da ni obstajala, na nek način so jo izgnali kot pri Kunderi. Absolutnost, Giordano. Zaželel si je, da bi se izmed njih iztrgal prej, kot pa se je, po kakih dveh letih mu je začelo presedati in odločil se je odrasti, odrasti sam zase, brez pripadanja, odrasti okrog otroka, ki je nekje še utripal v njem in govoril, lep obraz lepe prsi lepi gležnji, lépo lépo lépo, grdo nebo, zamišljeno drevo, smešne besede. Pa potem, kaj? Datum naslednjega dne in še naslednjega, Azra pravi, da ne smeva. Ima nekoga in on skrbi zanjo. Azra pravi, da dela samo sezonsko in kdo jo bo preživljal potem. Njeni starši so mrtvi. Pravi Azra. Tako lepe gležnje ima in gledajo ji izpod roba obleke. Njene misli so azurne barve in moje drsijo v belo. V belo. Tudi takrat, ko je ob njej prvič pričakal noč, je z neba kapljala belina, debela, zlovoljna tridesetletnica, ki je delala v isti izmeni kot Azra, je zaklenila vrata, zasopla od mizic, ki jih je pred tem zlagala drugo vrh druge, in ga ošinila s preiskujočim pogledom, in Azra je prišla izza vogala, belega vogala, in si brisala roke v rob krila, bele roke v beli rob belega krila, njene oči so bile temne in ramena so ji zanihala, ko ga je zagledala na nizkem zidu. Živčno je pogledala na uro, ko jo je povabil ven, kar tako, ne da bi načrtoval, pogledala je vanj in spet na uro, beli mesec ji je kot aluminijasta plošča vzhajal nad glavo, bilo je deset in nekaj in rekla je, da jo čakajo. Pokimal je in se ji ponudil, da jo pospremi del poti. Zlagal se je, da tudi sam stanuje nekje tam, kamor je zamahnila z roko. Stopala sva skozi tišino mesta, ki nikoli ne utihne. Govorila mi je o vaseh, ki jih ni več. Pojma nimam, kako sem prišel nazaj. Azra pravi, da bo jutri mogoče imela čas. Ko je odklenila vrata, se je ozrla čez ramo, k njemu, ki je stal na pločniku in dvignil desno roko v zrak, in v njenem pogledu je visel nasmeh, nagajiv nasmeh, prvi znak spogledljivosti, ki ga je pri njej sploh opazil. Vedel je, da bo zjutraj tam, da bo tam zvečer, da bo vedno hotel biti tam, kjer je ona. Asfalt se še nikoli ni svetil tako nedolžno kot nocoj. Soseda sta se pogovarjala čedalje bolj zavzeto. Punca se je presedla proti oknu in sklenila roke v naročju. Očitno je bila jezna. Fant je nekaj rekel in ona je hlastnila nazaj, že skoraj na glas. Rdečica na njenem obrazu se je začela mešati s tisto, ki ji jo je na kožo vtisnilo sonce. Videti je bilo, da bo zdaj zdaj zakričala. Uploaded by | P. T. |
Publisher | Beletrina, Ljubljana |
Source of the quotation | Noč v Evropi |
Publication date | 2001 |
|
|
Éjszaka Európában (részlet) (Hungarian)
Először Szerdán, gondolta Andrinne. Szerdai napon fogok meghalni. Szerda volt, és semmi sem sikerült. Későn értek a kempingbe. Az autóbusz késett. A földalatti késett. Minden csúszott, és nekik pontosnak kellett lenniük. Futniuk kellett. Andrinne nem akart futni. – Hol vagyunk? – hörögte bele a nyugodt, forró augusztusi estébe. – Közel – vetette oda Christian, rá se nézve. A Párizsra ereszkedő sötétben gőzölgött az aszfalt összes repedése. Az emberek lelassultak, legalábbis így tűnt kettejük kifulladó, rohanó szemszögéből. Andrinne összeszorította a fogát, megragadta a hátizsák vastag kantárját. Veríték csorgott a homlokán, és a szemöldökétől szivárgott le a szemhéjára. Kidugta a nyelvét. A levegő sós volt, csikorgó. – Mennyi van még? – lihegte, és azt gondolta, a fene egye meg, ha újra azt mondja, hogy a következő sarkon, én többet egy lépést sem teszek. A papucsa vizes volt, érezte a hólyagokat, melyeket majd Amszterdamban fog megszámolni. Amszterdamban. Ha egyáltalán. Christian nem mondott semmit. Háta ritmikusan ugrált a lány előtt. Csak két méter volt köztük a távolság, de Andrinne úgy érezte, mintha elérhetetlen messzeségben volna tőle. – Basszus, mennyi van még? – ordította. – Elárulnád, kérlek? – Ott vagyunk, ha mondom – reccsentette Christian. – Egy-két perc. Ha szívózni akarsz, tényleg elkésünk. Andrinne összeszorította a fogát. – Egyáltalán miért kell abba a francos Amszterdamba mennünk? – nyögött fel. – Igazán maradhatnánk még. Úgyis van időnk. Christian röviden rápillantott a válla fölött. – Már így is túl sokáig maradtunk ebben a kibaszott városban – üvöltötte. – Két nappal tovább, mint terveztük, ha még emlékszel. Éspedig egyedül a te kívánságodra. Szerintem… Levegőt vett. A házak lassan maradtak el mellettük. Túl lassan. – Egyáltalán mi van Párizsban? Túl drága és túl meleg. Annyi a japán, mint a nyű. A párizsiak arrogánsak, a sör pocsék, a kemping ócska. Andrinne grimaszt vágott a háta mögött. – Hál’ istennek, hogy japánok és nem norvégok – sziszegte erejének végső határán. – Mert akkor csakugyan szívesebben húznék el máshová. Christian mintha nem is hallotta volna, az órájára pillantott. Még két perc a vonatig. – Hol az a te állomásod? – nyögött fel Andrinne. – Már száz éve ott van az első sarkon. – Hé, állj már le! – robbant Christian. – Én tehetek róla, hogy késik a metró? Chiracnál reklamálj, kiscsillag. Andrinne eltátotta a száját, de a forróság a nyelvét a szájpadlására tapasztotta. Erre lesz még idő. Az egész éjszaka, akárhol is töltjük. Ha megéri egyáltalán, gondolta. Tulajdonképpen azon is csodálkozott, hogy eddig bírta. És akkor felbukkant a Gare du Nord. Csendesen jelent meg a házak mögött, szürkén, hatalmasan, üvegkupolájával, amely visszaverte az utcai fényeket. Christian megragadta Andrinne kezét, és elfutottak a tömött autóbuszok, ott tébláboló koldusok és moszlim nők mellett, akik a csomagszállító kocsikon tologatták fekete szemű gyerekeiket. A vonat a peronon állt, és most kapaszkodtak fel rá az utolsó rövidnadrágos, papucsos utasok, szinte kivétel nélkül óriási hátizsákokkal. Átvágtattak a peronokon, még fél perc, tizenöt másodperc, Andrinne lába csukladozott, a hátán csorgott az izzadság, a bokája mintha görgőscsapágy lett volna, s azt ismételné utolsó erejével, bírd ki, bírd ki, bírd ki. Gyűlölöm Amszterdamot, tudta még gondolni, és aztán odaértek. Szerencsére. Christian feltolta Andrinne-t a vonatra, s amikor az elindult, az utolsó pillanatban elkapta a lépcsőkorlátot. Andrinne lerogyott a padlóra az ajtó mellett, és nagy hévvel kapkodta a levegőt. Szíve dübörgött, mintha bármely pillanatban kiszakadhatott volna, hogy ott szökjék ki a kupék közti folyosón. El fogják lopni, gondolta, és sikerült elmosolyodnia. Talpától a bokájáig szaggatta a fájdalom. Christian a hátizsákján ült, és kinyújtott kézzel piszkos fehér edzőcipőbe szorított lába fölé hajolt. Az üveg, gondolta Andrinne, elvesztette az üveget. Keze remegni kezdett a rátörő pániktól. Christian biztos elvesztette az üveget, amely egyszer futás közben kiesett a hátizsákja oldalzsebéből, és elgurult a csikkek között a járdaszélig, és a víz kifolyt, elpárolgott, és ők szomjan fognak halni, mire abba a rohadt Amszterdamba érnek. Christian felé pillantott. – Az üveg – hörögte. – Vizet. Christian kissé fölemelte a fejét. Bólintott. Megtapogatta a hátizsák oldalzsebét, kinyitotta a cipzárt, és előhúzta az Evian csaknem teli üvegét. Andrinne kitépte a kezéből, és magában jót mulatott a megkönnyebbüléstől. Rövid, még mindig kifulladó kortyokban ivott. A víz lecsöpögött az állán, és összevizezte a pólóját. Lerakta az üveget, majd visszaadta Christiannak. – Van vizünk – mondta, és mosolyogni próbált. – Majd csak lesz valahogy, nem igaz? Giordano az ablaküvegre fektette a karját, és homlokát két könyöke közé hajtotta, épp csak érintve az ujjnyomokkal teli felületet. A marseille-i vonat poros volt és izzadt, mintha a légkondinak hírét sem hallották volna ott, ahol a legnagyobb szükség lett volna rá, a párolgó, alig lélegző hátizsákosok, a pocakos, átizzadt öregek és ráncos asszonyaik között, akik ijedten szorongatták a reklámszatyraikat. Itt szerencsére más volt a helyzet. A párizsi külvárosokat futólag megvilágította a meleg alkonyfény, és a messzeség azt mutatta, hogy újra éledhet a remény. Most már ez volt Andrinne egyetlen feladata. A remény. Órákkal ezelőtt még reménytelenség nyomasztotta, a süket hőség mozdulatlansága, amely áttörhetetlen falat húzott a házak mögé, ahová a sínek bekanyarodtak. Giordano lehunyta szemét, és lehajtotta a fejét a fal – mint a feledés első lépése – előtt. Volt ebben valami szertartásszerű, a sötétben, amely a színét vesztett nap ellenére is sűrűsödni kezdett a szemhéjak mögött, amelyekből játékosan, szinte gyermekien szökkentek elő Azra sovány bokái. Azra vékony bokája és leégett válla. A fal mögött. Ott valahol. Azúr, ahogy Christian elkeresztelte magában. Akkora, mint a déli égbolt, és titokzatos, mint Szibéria, bár néhány dolgot tud róla, legalábbis a legfontosabbakat. Nem szabad, Gio. Nem szabad. Marseille akkor nagy, izzó valóság volt, mögötte nem volt semmi, piszkos aszfalt borította, matrózok siettek rajta, és a szokott hévvel kutatták a lányokat. Gio. Nem szabad. Ahogy kimondta, Azra hangjának mélyén fájdalom reszketett, amit még valószínűleg otthonról hozott, a boszniai hegyek között megbúvó kis falujából, ami már három éve nem létezett. Az ablak mögött a sötét átcsúszott világoskék égbe. Párizsi kék, gondolta Giordano, ez az. A dél életörömét, illatait, azúrját teljes komolysággal túlharsogni akaró észak elnémult árnyalata. Azúr. Megrázta a fejét. Diego a homlokát kopogtatta volna, ha csak egy szót is szól, és Simone arcára kiült volna a közmondásosan hitetlenkedő kifejezés. Szerelem… egy pillanat, plátói? És téged melyik korból szalasztottak, öreg, talán a középkorból? Amszterdamban élvezik az életet, képzelheted, az ágyból egyenesen az első coffee shopba, onnan meg a piroslámpás negyedbe kirakatokat nézni, akármit, Diego már biztos két vállra fektette a hostelban fellelhető nők felét, Simone meg elment Anne Frank házába, kötelességből, mert az egyik nagyapja zsidó. Hát te, Gio, te mit csináltál? Semmit, a hajókat néztem. Aha, a hajókat. Kicsit mindig fura fiú voltál, öreg. És Azra felnevetett volna szomorú, kacskaringós nyelvén, átkarolta volna a vállát, a leégett vállát, eléje rakta volna a hetedik café au lait-t, Gio meg ösztönösen a ruhakivágása felé sandított volna, és Azra kacagott volna a vállaival, mint akkor, amikor aztán a fiú azt mondta, hogy tulajdonképpen itt töltöttem az egész délutánt, csak mert kicsit beszélgetni szerettem volna veled. A becsapódó tolóajtó hangja ébresztette fel. Giordano hirtelen fölnézett, mint akit rajtakaptak. Mintha ő kapta volna valamin, sikerült rájönnie. Azután a talpa alatt megérezte az igazságot. A fal mögött volt, az amszterdami vonaton. Útitársakat kapott. Legalábbis úgy látszott. Az ajtóban rövidre nyírt hajú szőke pár állt. Át voltak izzadva, lábukon saru. Arcuk láthatólag nem szokta a napot. Valahonnan északról, saccolta Giordano. Hátizsák nélkül is tudni lehetett volna róluk, hogy diákok, zsebükben néhány utazási csekkel meg interrail jeggyel. – Van hely? – kérdezte szögletes kiejtéssel a lány. Nyúlánk volt és sovány. Fehér pólója a vállára tapadt. Giordano fölnézett a csomagtartóban fekvő hátizsákjára. Bólintott. A lány elmosolyodott, mire áttetszően szürke szeme fáradtan megcsillant. A fiú odabiccentett Giordanónak, és levette válláról a zsákját. Giordano megint bólintott, cigi után tapogatott a zsebében, és kilépett a folyosóra. Andrinne elégedett sóhajjal nyúlt el az ülésen. A vonat a sötétbe borult síkságon robogott már teljes sebességgel, és kényelmesen elringatta utasait. Andrinne kinézett a kupéajtón a folyosóra. Nem volt kint senki. Hang sem hallatszott. A hangos amerikai beszéd és az elnyúló, érdes spanyol dal kívül maradt a kupéajtón. Andrinne lerúgta a saruját, és kinyújtóztatta a hátát. Christian felé pillantott, aki akkurátusan felrakta hátizsákját a csomagtartóba. Izmai a rövidnadrágban feszesek voltak, mint a húr. Andrinne a büszkeség és némi hiúság hullámát érezte, ajka mosolyra húzódott. – Hagyd már – mondta. – Nem fog leesni. – Óvintézkedés – magyarázta Christian anélkül, hogy levette volna tekintetét a hátizsákról. – Tudod, mi van. Éjszakai vonat meg ilyesmi. – Csak nem akarnak ellopni egy közönséges hátizsákot? – hitetlenkedett Andrinne. – Ki akar egy ilyet megfújni? Dugd a tárcád az övedbe és kész. – Itt másképp van – felelte Christian. – Mindent ellopnak. Emlékezz, mi történt Kjetillel. – Kjetil idióta – fújta Andrinne. – Vak, mint a vakond. Szerintem lerántották a válláról, és csak másnap reggel vette észre. – Jobb félni, mint megijedni – mondta Christian, abba se hagyva a pakolászást. – Ezt is Kjetil mondta? – Nem, Hippokratész. Vagy ki a bánat. Andrinne felnevetett. – Ketten vagyunk – mondta. – Majd csak tudunk vigyázni. Ha ellopják a hátizsákodat, hordhatod az én cuccaimat. Amszterdamban ez úgysem kirívó, nem? Christian elmosolyodott, először, mióta eljöttek a Bois de Boulognei kempingből. Andrinne-ra sandított. – A pöttyös szoknyádat szívesen húzom le rólad – mondta –, fölvenni mégsem szeretném. Andrinne pezsgően felkacagott. – Pedig megtehetnéd a kedvemért. Hogy egyszer én húzhassam le rólad. Christian elengedte a hátizsákot, a nadrágjába törölte a tenyerét, és Andrinne mellé ült. Átölelte a vállát. Az ablak mellett mozdulatlanul ömlött tova az éjszaka. – Mikor leszünk Amszterdamban? – kérdezte. – Hatkor, fél hétkor? – Kicsit később – mondta Andrinne. – Azt hiszem, hét körül. – Kilenc óra – motyogta Christian. – Elég sok. Lehet, hogy aludni is tudunk addig. Andrinne elhelyezkedett az ülésen. Keze fejével megsimogatta Christian arcát. – Ugye, Párizs azért nem volt olyan rossz? – kérdezte lehalkított hangon. – Végül is nagyon jól éreztük magunkat. A végén a remény kicsit megemelte a hangját. Christian lassan bólintott. – A Louvre túl drága – mondta –, és az Eiffel-torony határozottan túl van értékelve. A latin negyed kommersz. Különben azért oké. – Csakhogy oké – sóhajtotta Andrinne. – Különben mit akarunk csinálni Amszterdamban? – Szállást keresünk – javasolta Christian. – Ez lesz a legnehezebb. – Ugyan, hagyd már – torkollta le Andrinne. – Nem a technikai részletekre gondoltam. Úgy értem, akkor, …ha már úgy igazán ott vagyunk. – Keresünk egy boltot, és veszünk valamit reggelire – mondta Christian. – Éhes vagyok, mint a farkas. Vagy egyszerűen bemegyünk az első McDonald’sba, mit szólsz? Minden állomáson szokott lenni. – Ne szórakozz – mondta Andrinne. – Azért rohansz Amszterdamba, hogy egyél? A kupé ajtaja felcsikordult. Giordano jött be tétován, szinte félénken. Andrinne és Christian egyszerre pillantottak rá. Andrinne ösztönösen elmosolyodott. Giordano viszonozta a mosolyát. Giordano a szeme sarkából figyelte, milyen egyenesen ülnek egymás mellett. Zavar és feszengés a harmadik belépésekor – mindenki ismeri, ha nem is tanult pszichológiát. Skandinávok, bizonyosan skandinávok, svédek, dánok, norvégok. Nevetséges, ugrándozó beszédüket különben sem tudta volna megkülönböztetni. Odafent egyáltalán nem is beszélnek, mondta egyszer Lucia valahol az egyetem vagy a székesegyház vagy akármi előtt. Előző nyáron Svédországban járt, és folyton erről beszélt. Nem beszélnek, Gio, gondolhatod, csak mennek egymás mellett, keze a cigarettával kört írt le, és a közelben felbőgött egy sziréna, hatodszor azon a reggelen, a bölcsész Lucia hullámzó mellével, kétdimenziósan, mint egy gyerekrajz, megfognád ezt, Gio, megfognád, oldalról, lentről nézett Giordanóra, fűzte őt, és a fiú azon töprengett, hogyan léphetne le. A párt nézte, ahogy együtt néznek ki az ablakon. Tényleg nem beszélnek, Lucia. Ez egyszer neked van igazad. Először gondolt a lányra, először Marseille, ha nem Milánó óta. Nem mondta meg neki, hogy elutazik, miért is mondta volna. Hiszen Lucia akart többet kihozni abból a Marcónál töltött éjszakából. Egyenesen megmondta neki, hogy nem megy, találjon magának jobbat, ő egy kicsit egyedül akar maradni. Kotorászott az emlékeiben, de az eset, ha volt egyáltalán, nem jutott az eszébe. Sóhajtott egyet. Szemét vagy, Gio, szemét vagy. Na igen, mi van még? Lehajolt a kézitáskaként szolgáló kis hátizsákhoz, az üveg Fanta és, ki tudja, miféle zoknik között kotorászott, majd kivett egy fehér spirálfüzetet. Borítója kicsit piszkos volt. Útinapló állt a címlapján, és kissé lejjebb: ha véletlenül te vagy a szerencsés megtaláló, kérlek, érzelmi értéke miatt juttasd el az alábbi címre. Egy sört adok oldalanként, becsszóra. Diego odaírt még valamit. Az utazás előtti este mentek el Giordanóval sörözni. Giordano az utolsó pillanatban megakadályozta, hogy még azt is odaírja: Ha lány vagy, fordulj hozzám, mert én többet kínálok. Mintha sok száz évvel ezelőtt történt volna, pedig az első dátum alig két héttel ezelőtti volt. Ventimiglia – ott meg ez állt: Giordano világgá megy. Aztán jött egy nap Nizza, majd Lyon és pár nap Avignon, ahol éppen elkapta a fesztivált. Mielőtt lapozott volna, keze szorongva megállt a füzet szélén. Nem akarta még egyszer látni a neveket úgy, ahogyan először látta. Marseille – állt ott balra dőlő nyomtatott nagybetűkkel. Tizenegy ötvenöt. Izzó kockakövek, tollkönnyűek, volt az első és szinte az egyetlen, amit írt. Patetikus, mint a fene. De jobb nem jutott eszébe. Néhány általánosság következett arról, milyen girbegurbák a mediterrán utcák, és a hostel mindig leghátul van. Aztán a végén ez állt: Elég a filozofálásból, megyek hajókat nézni. Majd üresen tátongtak a fehér oldalak, üresen álltak a világosra festett asztalkák a közeli kikötőben, folt és visszfény nélkül, csak a fehéren vakító nap verődött vissza ünnepélyesen a hajótestekről. Ebből a fehérségből lépett ki Azra, Giordano látta a csípőjét, ahogy közeledett, csábító ringással, nem rejtve a kitanultságot, és csak amikor az asztal fölött feléje hajolt, nézett az arcába, az olcsó bárokban felszolgáló pincérnők jellemző mosolyába, amely így szólt hozzá: Jó napot, mit parancsol? Csak egykét óra múlva kezdett kirajzolódni körülötte a világ. Szemben a szomszédai halkan beszélgetni kezdtek. Szavaik csak elvétve hatoltak el hozzá. Giordano ösztönösen rájuk sandított a füzet fölött. A lány a kezére támaszkodva a fiú felé hajolt, és magyarázott valamit. A fiú Giordano felé nézett és aztán a lányra. Önkéntelenül, szűrte le Giordano. Leeresztette tekintetét a lapok közé. Ide írnia kellett volna valamit? Csao, itt Giordano. A Párizs–Amszterdam éjszakai vonatról jelentkezem. Az idő szép, nemsokára Belgiumba érünk. Nem, tulajdonképpen fogalmam sincs, merre járunk. Megrázta a fejét. Talán ott kellett volna kezdenie, ahol legutóbb abbahagyta, áltatnia magát, hogy közben nem telt el egész örökkévalóság, öt napba sűrítve. Az emberek rendben és a hajók is. Találkoztam valakivel. A neve Azra, és három éve jött Boszniából. Érdekes lány. Nem szép, „érdekes”. Fosszil volt ez abból az időből, amikor még összejött olyanokkal, akik nagy dolgokról beszéltek, szemüket az égre függesztették, néha a földre, és soha a kettő közé. Esténként az egyetem környékén üldögéltek valamelyik bárban, Camus-ről és a harmadik világ ősi mivoltáról beszélgettek, mintha valóban be mertek volna oda lépni. A nőket érdekesnek találta. Szépség mintha nem is létezett volna. Bizonyos módon száműzték, mint Kundera hősei. Abszolútum, Giordano. Azt kívánta, bárcsak előbb elszakadt volna tőlük. Úgy két év elteltével kezdett elege lenni, és úgy döntött, felnőtt lesz, magában nő fel, nem tartozva sehová, a valahol benne lüktetető gyerek mellett nő fel, aki azt hajtogatta, szép arc, szép mell, szép boka, szép, szép, szép, csúnya ég, elképzelt fa, nevetséges szavak. Hát aztán! A következő nap dátuma és az utána következőé, Azra azt mondja, nem szabad. Van valakije, az viseli a gondját. Azra azt mondja, csak idénymunkára jött, és ki tudja, aztán ki fogja eltartani. Szülei meghaltak. Mondja Azra. Gyönyörű a bokája, és kibukkan a ruhája alól. Gondolatai azúrkékek, míg az enyémek fehérbe csúsznak. Fehérbe. Akkor is, amikor először töltötte Azránál az éjszakát, az égből fehérség hullott, egy kövér, rosszkedvű harmincas nő, aki Azrával azonos műszakban dolgozott, kifulladva az asztalok egymásra pakolásától, bezárta az ajtót, lerogyott az egyik asztalhoz, amit korábban elrakott, kutató tekintetet vetett Giordanóra, és Azra előjött a sarok mögül, a fehér sarok mögül, kezét a szoknyája szélébe törölgette, a szeme sötét volt és a válla megrándult, amikor meglátta Giordanót az alacsony falon. Idegesen az órájára nézett, amikor a fiú kihívta, csak úgy, minden előzetes terv nélkül a fiúra nézett és megint az órára, a fehér hold akár egy alumíniumlemez függött a feje fölött, tíz óra volt, és Azra azt mondta, várják. Giordano rábólintott, és felkínálta, hogy elkíséri egy darabon. Azt hazudta, hogy ő is arrafelé lakik, s mutatta a kezével. Mentünk a soha el nem csituló város csendjén át. Beszélt nekem a falvakról, melyek nincsenek többé. Fogalmam nincs, hogyan értem vissza. Azra azt mondja, holnap talán ráér. Amikor kinyitotta a kaput, visszanézett a válla fölött, hozzá, amint ott állt a járdán, a jobbját felemelte, és szemében mosoly bujkált, huncut mosoly, az első jele a kacérságnak, amit sohasem tapasztalt azelőtt. Tudta, hogy reggel ott lesz, hogy ott lesz este, hogy mindig ott akar majd lenni, ahol a lány. Az aszfalt még sohasem csillogott olyan ártatlanul, mint aznap éjszaka. Két szomszédja egyre hevesebben beszélgetett. A lány az ablakhoz ült, és kezét összefonta az ölében. Láthatóan mérges volt. A fiú mondott valamit, mire a lány visszavágott, már majdnem hangosan. Arcának pírja keveredni kezdett a napégette barnasággal. Úgy tűnt, mindjárt kiabálni fog.
|