Bor, Matej: Šel je popotnik skozi atomski vek 12

Šel je popotnik skozi atomski vek

in je imel privid:

zibal se je visoko

v srebrni gondoli

in gledal pod sabo

oblino zemlje:

bila je kakor pokrajina z lune:

pepel je zasul

zadnjo kupolo upanja

in z njo

zadnji spomin na to, kar je bio.

In po pepelu je gazilo

krdelo gnusnih demonov,

in ko so prišli do kraterja,

ki so oblaki vanj ocedili dež,

ki ni bil dež,

so planili vanj

in pili,

in ko so se napili,

so brisali usta, ki niso bila usta,

z rokami, ki niso bile roke,

in se zazrli z očmi, ki niso bile oči,

navzgor v njegovo srebrno gondolo.

- Kdo šte? jim je rekel.

- Tvoji vnuki.

Atomski ljudje.