Bor, Matej: Šel je popotnik skozi atomski vek 11
Šel je popotnik skozi atomski vek 11 (Sloven)11
Šel je popotnik skozi atomski vek in ni bil več popotnik - bil je Usoda in je grmel na aluminijastih krilih skozi noč, pogrinjajoč zemljo s preprogami smrti. In ko je pustil za seboj, kar je pustil, je rekel svojemu srcu: Zapahni svoje duri, da se skrijem vate. In ko je bil tako skrit, je nanje potrkalo. - Kdo je? - Odpri! Odpri je in zagledal pred sabo deklico take lepote, da je onemel. - Pojdi z menoj, mu je rekla. In sta šla, Ma po preprogah smrti, s katerimi je pogrnil zemljo, in se ustavila pred baročnim zrcalom, ki je bogve kako ostalo celo sredi razvalin. Stopila je skozenj in se iz njega, razčesavajoč lase, nasmehnila. - Lepa si, ji je šepnil. - Bila sem, dokler me Usoda, grmeča skozi noč, ni izpremenila po svoji volji in svojem okusu. Poglej! Pogledal je in od groze odrevenel. - Kje so tvoje oči? Iztegnila je dlan proti njemu: Tu. Vzemi jih s seboj. Za spomin. Ne bodo ti v nadlego, saj že dolgo ne jočejo več.
|