Bor, Matej: Šel je popotnik skozi atomski vek 13

Šel je popotnik skozi atomski vek

in zagledal dekle,

ki je sedelo ob asfaltu.

- Sedi k meni,

mu je rekla,

da skupaj počakava pomladi.

- In kaj bova s pomladjo,

če jo dočakava?

- Legla bova med trobentice in marjetice

in gledala v kak bel oblak,

in e bo dež,

bova zaprla oči,

da nama bo padla na veke,

trudne od čakanja.

In res je prišla pomlad.

Legla sta med trobentice in marjetice

in gledala v bel oblak.

Bil je tak,

kakor so vsi oblaki že od nekoč

in tudi dež je bil tak,

kakor je dež že od nekoč,

le da je z njim

na njune veke,

trudne od čakanja,

prišla smrt.