Bor, Matej: Šel je popotnik skozi atomski vek 6

6

Šel je popotnik skozi atomski vek

in srečal popotnika.

Ta mu je rekel: Kam?

- Ne vem.

- Jaz tudi ne.

- Pa pojdi z menoj, kamor prideva, prideva.

In sta šla.

Tretji se jima je pridružil,

ne da bi vprašal, kam gresta,

vesel, da je nazadnje našel pravo pot.

In tako je bilo s četrtim in šestim in desetim

in tisočim in stotisočim.

Tedaj pa je rekel prvi popotnik drugemu:

Kam gredo vsi ti ljudje?

- Za nama.

- In ne vedo, da midva ne veva, kam greva?

- Ne.

- Torej jim morava povedati.

- Nikar, je rekel oni. To naju bi stalo glavo.

Rajši se ločiva in pojva vsak svojo pot.

In sta se ločila.

Za njima pa je nastal tak trušč in hrušč,

da se je od njega tresel ves atomski vek.

Vse se je prepiralo,

katera od poti,

ki sta jo ubrala ona dva, je prava.

In še preden je prišel popotnik tako daleč,

da bi bil varen pred krvjo,

je začela teči kri.

Svetal od nje

je stal na pobočjih časa

in gledal navzdol po atomskem veku.

In je bil žalosten, tako,

da ga je celo žalost zapustila.